Kultura v Novi Zelandiji
Kultura Nove Zelandije je sinteza avtohtonih maorskih, kolonialnih britanskih in drugih kulturnih vplivov. Najstarejši prebivalci so s seboj prinesli običaje in jezik iz Polinezije in v stoletjih izolacije razvili svoje maorske in moriske kulture.
Britanski kolonisti v 19. stoletju so prinesli zahodno kulturo in dramatično vplivali na avtohtone prebivalce, ki so širili zahodne verske tradicije in angleški jezik. Sčasoma se je pojavila posebna pakeha ali novozelandska evropska kultura. Novejše priseljevanje iz Pacifika, Vzhodne Azije in Južne Azije je prispevalo h kulturni raznolikosti na Novi Zelandiji.
Maori in Moriri
Polinezijski raziskovalci so prišli na otoke med letoma 1250 in 1300. V naslednjih stoletjih polinezijske širitve in poselitve se je maorska kultura razvila iz njenih polinezijskih korenin. Maori so ustanovili ločena plemena, zgradili utrjene vasi (pā), lovili in lovili, trgovali z blagom, razvili kmetijstvo, umetnost in orožje ter ohranili podrobno ustno zgodovino.
Na neki točki se je skupina Maorov preselila v Rēkohu, zdaj znan kot Chathamovi otoki, kjer so razvili svojo posebno kulturo Moriori.
Pakeha in pogodba iz Waitangija
Redni evropski stiki so se začeli od leta 1800, britanska migracija pa je hitro napredovala, zlasti od leta 1855. Evropski kolonisti so imeli dramatičen učinek na Maore, saj so prinesli krščanstvo, napredno tehnologijo, angleški jezik, računanje in pismenost.
Leta 1840 so poglavarji Maorov podpisali pogodbo iz Waitangija, katere namen je bil omogočiti plemenom, da živijo v miru s kolonisti. Po več incidentih so leta 1845 izbruhnile novozelandske vojne, pri čemer so Maori utrpeli izgubo zemlje, delno zaradi zaplembe, predvsem pa zaradi razširjene in obsežne prodaje zemljišč.
Maori so ohranili svojo identiteto, večinoma so se odločili, da bodo živeli ločeno od naseljencev in še naprej govorili in pisali maorščino. Z množičnimi migracijami iz Evrope, visoko stopnjo smrtnosti Maorov in nizko pričakovano življenjsko dobo maorskih žensk se je število avtohtonega prebivalstva med letoma 1850 in 1930 zmanjšalo in postalo manjšina.
Evropski Novozelandci (Pākehā) so kljub svoji lokaciji daleč od Evrope ohranili močne kulturne vezi z »Materjo Anglijo«. Te vezi so bile oslabljene zaradi propada britanskega imperija in izgube posebnega dostopa do britanskih mesnih in mlečnih trgov.
Pakeha je začela oblikovati ločeno identiteto, na katero so vplivali njihova pionirska zgodovina, podeželski način življenja in edinstveno okolje Nove Zelandije. Kultura pakehe je postala razširjena po vojnah, toda po trajnih političnih prizadevanjih sta bikulturalizem in pogodba iz Waitangija postala del šolskega učnega načrta v poznem 20. stoletju, da bi spodbudila razumevanje med maorji in pakeho.
V zadnjem času se je kultura Nove Zelandije razširila z globalizacijo in priseljevanjem s pacifiških otokov, vzhodne Azije in južne Azije.
Kreativni sektor
- Ministrstvo za kulturo in dediščino je pokazalo, da je sektor umetnosti in ustvarjalnosti prispeval 14,9 milijarde dolarjev k BDP-ju Nove Zelandije za leto, ki se je končalo marca 2022.
- Ta prispevek znaša 4,2 % celotnega gospodarstva in je najvišji od leta 2000, ko se je začelo beleženje.
- Do marca 2022 je bilo v kreativnem sektorju zaposlenih 115.000 ljudi (32 % samozaposlenih).
Ta članek je nastal s pomočjo umetne inteligence na podlagi več novinarskih poročil, naši uredniki pa ga pregledajo v skladu z uredniškimi načeli. Uredniška načela · Namigi in kontakt
Komentarji 0